Ta spletna stran za svoje delovanje uporablja "piškotke". Kaj so piškotki in katere uporabljamo preberite tukaj.
Z nadaljno uporabo spletne strani soglašate z uporabo piškotkov, ki so nujni za delovanje.

Rojstna hiša Huga Wolfa Slovenj Gradec - Spominski muzej in Mednarodni dokumentacijsko informacijski center

Osnovne informacije | Rojstna hiša | Hugo Wolf | Razstava | Dokumentacijski center | Društvo Hugo Wolf Slovenj Gradec | Izobraževanje | Dogodki

O razstavi

Spominska razstava, postavljena v interierju meščanskega bivalnega okolja iz konca 19.stoletja, predstavlja Wolfovo življenje in delo skozi vsa značilna obdobja njegovega intenzivnega, ekstravagantnega in tudi tragičnega življenja, s posebnim poudarkom na otroštvu v Slovenj Gradcu ter pripovedi o življenjskih okoliščinah v rojstnem mestu in družini.

 

Otroštvo v Slovenj Gradcu

1860 - 1875

V majhnem spodnještajerskem regijskem središču Slovenj Gradcu se v družini usnjarja, uglednega meščana in glasbenega navdušenca Filipa Wolfa ter žene Katarine, rojene Nussbaumer iz Naborjeta v Kanalski dolini, 13. marca 1860 kot tretji otrok rodi Hugo Wolf. V dvojezičnem, a pretežno nemškem okolju starega srednjeveškega mesta so Wolfovi že davno pozabili svoje slovenske rodbinske korenine. V časih nestrpne napetosti med narodoma jasno izkazujejo pripadnost nemštvu, predvsem pa živijo idilično družinsko življenje, ki ga omrači le katastrofalni požar, ki leta 1867 uniči velik del hiše, delavnico in skladišča. Hugo že v predšolskem obdobju igra klavir in violino ter velja za čudežno nadarjenega glasbenega otroka z absolutnim posluhom, ki ga podeduje po očetu, po materi pa bržkone odločen in vzkipljiv značaj. Prvi glasbeni pouk dobi pri očetu in domačem učitelju Sebastianu Weixlerju, družabno življenje v hiši je prežeto z glasbo. V očetovem hišnem orkestru mali Hugo igra drugo violino. Dvojezično štirirazrednico v Slovenj Gradcu konča brez težav, a to ostane edina šola, ki jo dokonča! Z desetimi leti se znajde na gimnaziji v Gradcu, tam je že starejši brat Gilbert, a doma je že po šestih mesecih. Naslednja postaja: Šentpavel v Labotski dolini; pri večini predmetov se zopet znajde v težavah, zanj se zavzame le učitelj glasbe pater Sales Pirc. 1873 poskusi še tretjič: tudi v Mariboru je hitro žrtev svojega vročekrvnega temperamenta; po sporu z učitelji in ravnateljem se vrne v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Nezadosten pri večini predmetov se posveča zgolj glasbi. Študira dunajske klasike, v Mariboru nastanejo prve skladbe: klavirska sonata (posveti jo očetu), variacije za klavir, pet samospevov, med njimi štirje po Goethejevih pesmih, nekaj skic za godalni kvartet in zborovske pesmi.


Konservatorij in doživetje Wagnerja

1875 - 1877

Hugovo prepričevanje, da hoče živeti le za glasbo, obrodi sadove. Očetova sestra Katarina je na Dunaju pripravljena sprejeti na stanovanje nadebudnega nečaka, saj konservatorij obiskujeta že njeni hčerki Anna in Ida.

Od septembra 1875 dalje se velemestni Dunaj usodno zveže z Wolfovim življenjem in skladateljskim ustvarjanjem. Na konservatoriju gre v začetku prav dobro, glasbe večno lačnega glasbenika pa vleče v soje žarometov v Dvorni operi. 22. novembra prvikrat sliši Wagnerjevega Tannhäuserja, ki do temeljev pretrese njegovo glasbeno občutje. Postane plameneči wagnerijanec in izgoreva v želji osebno srečati se z mojstrom: po dolgih dnevih oprezanja in v dogovoru s hotelskim osebjem se 12 . decembra posreči, da ga Wagner sprejme v razkošni sobi hotela Imperial. Pokroviteljsko, a ljubeznivo ga odpravi, s sijajem nedosegljivega razkošja pa za vselej razburka domišljijo mladega skladatelja.

Po uspešnem prvem letu na konservatoriju počitnice preživi v Slovenj Gradcu. Po povratku na Dunaj se oktobra preseli v lastno najeto stanovanje. V naslednjih dveh letih in pol iz različnih vzrokov zamenja kar enaindvajset najemniških sob! Prijateljuje s krogom »novonemških« wagnerijancev, zlasti Adalbertom von Goldschmidtom, ljubljencem dunajske premožne bohemske družbe. Vse bolj se oddaljuje od študija. Zaradi disciplinskega prekrška ga izključijo s konservatorija. Poleti 1877 v Slovenj Gradcu nastanejo prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov (Wanderlied). Trdno odločen uspeti se novembra 1877 vrne na Dunaj, kjer se v družbi Goldschmidta priključi kavarniškim in razuzdanim krožkom v predmestnih bordelih, kjer še ne osemnajstleten stakne sifilis – neozdravljiva bolezen v prihodnjih letih, vse do zgodnje smrti, kroji Wolfovo osebnost in ustvarjanje.


Ljubezen, bohemstvo, negotovost

1878 - 1883

Položaj anonimnega svobodnega umetnika, ki nekaj velja le v očeh najbližjih prijateljev in njihovih družin, Wolfa vedno znova prisili, da denar za preživetje izprosi od očeta. Klavir večinoma poučuje po hišah znancev, kjer izkorišča prijazno gostoljubnost in širi krog prijateljev. V Goldschmidtovi hiši na Opernringu spozna Langove in njihovo v Parizu rojeno nečakinjo Vally Franck ter se brezglavo zaljubi. V občutju pijane sreče nastane prvi veliki cikel samospevov na Heinejevo poezijo. Štiri leta starejša, izobražena in življenja polna Vally Franck je Wolfu naklonjena, a njegova prekipevajoča čustva jo dušijo, zato občutljivo zvezo po treh letih prekine. V poletnih mesecih Wolf razočaranje zdravi v idiličnem okolju vasice Mayerling v Dunajskem gozdu, kjer je gost družine Preyss, v bližnjem Perchtoldsdorfu pa obiskuje tudi Wernerjeve, s katerimi ostane povezan tudi v poznejših letih. Nastajati začne Kvartet v d-molu.

1879 s prijateljem in sošolcem s konservatorija Gustavom Mahlerjem nekaj mesecev deli stanovanje ter navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem.

V tem obdobju pomembni srečanji z dvema slovitima skladateljema: v začetku marca 1879 Wolf kot občudovalec cenjenega mojstra s svežnjem not pod pazduho potrka na vrata Johannesa Brahmsa, vendar stanovanje na Karlsgasse zapusti kot njegov zapriseženi sovražnik; vse drugače se izteče srečanje s Franzem Lisztom aprila 1883 - tudi pod njegovim vplivom začne skladati simfonično pesnitev Penthesilea po Kleistovi predlogi.

Leta 1882 se Wolf spoprijatelji z zakoncema Köchert, zlasti le dve leti starejša Melanie ostane zaupna prijateljica vse do smrti.


Glasbeni kritik

1884 - 1887

Wolfa presune Wagnerjeva smrt leta 1883. Spoprijatelji se z nekoliko mlajšim Hermannom Bahrom, literatom iz Linza in v kasnejših letih vplivnim dunajskim umetnostnim kritikom; nekaj časa si delita stanovanje z Edmundom Langom v t. i. Trattnerjevem dvoru (Trattnerhof), kjer je nekoč prebival tudi Mozart. Požrtvovalnima Köchertovima uspe najti rešitev za Wolfove brezizhodne gmotne razmere: priporočita ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, kjer je od januarja 1884 v naslednjih treh letih in pol objavil kar 112 prispevkov. Heinrich Köchert brez vednosti mladega skladatelja za izplačilo rednega honorarja vsak mesec prispeva 60 kron. V tedenski rubriki objavlja recenzije in kritike dunajskega koncertnega dogajanja, prostor pa nemalokrat izkoristi za kulturno politične in osebne polemike, polne strupenih puščic in neuravnoteženih izpadov. Med skladatelji neumorno, z najbolj sarkastičnimi pripombami napada zlasti Brahmsa, med sodobnimi nemškimi skladatelji kot sebi enakega šteje le Brucknerja.

S kritiškimi zapisi si čez noč prisluži »slavo«, s katero zabava dunajske kuloarje. Dvomljiva publiciteta »Divjega volka« (Der wilde Wolf) iz Dunajskega Salonblatta pa skladateljski karieri samo škodi: člani godalnega kvarteta Rosé oktobra 1885 zavrnejo izvedbo dokončanega kvarteta v d-molu, leto kasneje se enako zgodi z načrtovano praizvedbo Penthesileje pri Dunajskih filharmonikih. Hugovo kritiško udejstvovanje z mešanimi občutki spremljajo tudi domači v Slovenj Gradcu; oče ga je venomer opozarja naj bo zmernejši, čeprav odločen in samozavesten. Ko po očetovi smrti 9. maja 1887 podleže hudi depresiji, s pisanjem preneha.

Čeprav ni uspel s prvim, dokonča še drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada. Nastane cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih. Poletja večinoma preživlja pri sestri Modesti in svaku Josefu Strasserju na Štajerskem, kjer med drugim 1884 nastane le v fragmentih ohranjena scenska glasba po Kleistovem Princu Homburškem.


Ustvarjalna opojnost

1888 - 1891

Izdaja prvih dveh zvezkov samospevov pri majhni založbi, ki jo najde prijatelj Friedrich Eckstein (za izid priloži finančno garancijo), Wolfa jeseni 1887 neizmerno razveseli in mu vlije novih ustvarjalnih moči. Stanje vročične napetosti, bržkone kot posledica naslednje faze v razvoju bolezni, se sprosti v frenetično ustvarjanje v idealnem okolju miru in tišine v podeželski hiši Wernerjevih v Perchtoldsdorfu, kamor se umakne februarja 1888. Tri dni po svojem osemindvajsetem rojstnem dnevu ustvari prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge Eduarda Mörikeja, v nepretrgani in navdahnjeni delovni vnemi jih do 9. maja uglasbi kar triinštirideset!

Jeseni istega leta se s podporo dunajskega Wagnerjeva društva zvrstijo prvi javni koncertni večeri, v salonu Köchertovih z Mörikejevimi samospevi navduši uveljavljenega, čeravno že nekoliko ostarelega tenorista Ferdinanda Jägerja, ki jih v naslednjih letih z entuziazmom promovira. Skoraj demonska ustvarjalna nuja Wolfa žene v komponiranje novih Mörikejevih pesmi, z desetimi novimi samospevi krona Eichendorffov cikel, v začetku leta 1889 nastanejo prve pesmi iz monumentalnega Goethejevega cikla. Spogleduje se z opernimi poizkusi, prvi libretto Rose Mayreder po španski literarni predlogi zavrne. Romantično zasanjano koketiranje z mistično frivolnostjo južnih dežel nadomesti s komponiranjem samospevov iz ciklov Španske in Italijanske pesmarice.

Od oktobra 1890 dalje večkrat potuje po Nemčiji, kjer si ustvari nov krog znancev in prijateljev, ki ga med drugimi sestavljajo Detlev Liliencron iz Münchna, Emil Kauffman iz Tübingena in Oskar Grohe iz Mannheima. V Mainzu spozna Ludwiga Streckerja, vodjo pomembne založbe Schott. Njegove izdaje pesmaric končno omogočijo Wolfov prodor v širšo glasbeno javnost.


Potovanja, operni poizkusi

1892 - 1894

Tako kot je v začetku leta 1888 v Wolfu zavrela ustvarjalna vročica, tako štiri leta kasneje nenadoma ugasne. Od decembra 1891 do aprila 1895 mu ni uspelo uglasbiti niti enega samega samospeva! Popolno ustvarjalno ohromelost je moč pojasniti predvsem s stanjem bolezni v ekstremni preparalitični fazi; spremljajo ga izjemna občutljivost na dražljaje okolja (do brezumja ga je motil vsak nekoliko glasnejši šum ali ropot) in globoke depresije.

Turneje po Nemčiji, kjer odziv občinstva ni navdušujoč, zato pa tolikanj bolj kritike. Pri tamkajšnjih prijateljih končno najde operno idejo, ki ga navduši: začne z načrti za glasbeno interpretacijo španske novele Manuel Venegas, a zapovrstjo odkloni več različnih verzij libretta.

Koncertni večeri samospevov končno doživijo uspeh tudi v Avstriji. Graški zobozdravnik in veliki glasbeni navdušenec Heinrich Potpeschnigg, ki kot nekakšni prostovoljni »impresario« stoji Wolfu ob strani do konca, jih leta 1893 uspešno promovira v štajerskem deželnem glavnem mestu; prvi samostojni koncert izključno Wolfovih pesmi 3. aprila 1894 na Dunaju prav tako nepričakovano uspe, saj z Wolfom za klavirjem pevci Ferdinand Jäger, Hugo Faißt in Frieda Zerny v dodatku ponovijo skoraj polovico programa. Slednja dva pustita v Wolfovem življenju globok pečat. Huga Faißta, odvetnika in amaterskega basbaritonista sreča pri Groheju v Mannheimu in odtlej je njegov zvesti privrženec, nadvse darežljivi mecen in zaupni prijatelj. Štiri leta mlajšo mezzosopranistko Friedo Zerny spozna januarja 1894 v Darmstadtu. Uveljavljeno operno pevko v Mainzu Wolfove pesmi tako navdušijo, da zapusti odrske deske in se povsem posveti koncertnim turnejam z Wolfom. Obenem se zapleteta v ognjevito ljubezensko razmerje.

Leta 1893 Hugo zadnjikrat obišče mater in domačo hišo v Slovenj Gradcu.


Corregidor

1895 - 1896

Končno, po dolgih letih neumornega iskanja, najde Wolf ustrezno operno predlogo in možnost, da uresniči najbolj gorečo željo: postati slaven (in bogat) operni skladatelj. Po treh letih suše je kot prerojen. Nove verzije predelave Alarconove španske novele Trirogeljnik (kasneje preimenovane v Corregidor) Rose Mayreder, se 12. marca 1895 zopet loti v odmaknjenem Perchtoldsdorfu, kjer prijatelje nerad sprejema le ob koncih tedna. 16. maja sprejme vabilo barona Lipperheideja in delo nadaljuje v gradu Matzen na Tirolskem. Že 9. julija dokonča klavirski izvleček, 22. decembra tudi instrumentacijo opere. Za natis partiture se dogovarja z založbo Heckel v Mannheimu. Prvo razočaranje: dunajska Državna opera ne kaže zanimanja za Wolfovo delo. Prijatelj Oskar Grohe vendarle doseže, da pride do praizvedbe v isti koncertni sezoni: premiera 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je doživela velik uspeh, a opere kljub temu niso uvrstili v spored naslednje sezone.

Na Dunaju najprej stanuje pri Mayrederjevih, spomladi 1896 pa zopet nekaj časa v Perchtoldsdorfu, kjer nastane štiriindvajset samospevov za drugi del Italijanske pesmarice. Poleti se mu uresniči še ena velika življenjska želja: 4. julija se vseli v stanovanje na Schwindgasse št. 3 na Dunaju; to je bil njegov prvi lastni dom. Večsobno opremljeno stanovanje z delovno sobo in Bösendorferjevim klavirjem, za kar so poskrbeli darežljivi prijatelji, uživa le dobrih petnajst mesecev. Avgusta odkrije zdravnik znamenja progresivne paralize.


Zlom in konec

1897 - 1903

Življenjsko delo krona s tremi samospevi na sonete genialnega Michelangela, ki nastanejo med 18. in 28. marcem 1887 na Schwindgasse. Pesem Alles endet, was entstehet (Vse mine, kar postane) je pretresljivi memento mrvaškega zbora, ki odmeva vse globlje v brezno Wolfove bolezni. Prihod Gustava Mahlerja v Državno opero vlije nekaj upanja za izvedbo Coregidorja na Dunaju. Vrstijo se tudi novi poizkusi z Manuelom Venegasom, a vnovični libretto Rose Mayreder vname le šibke iskre ustvarjalnosti, od velikopoteznega načrta ostanejo samo fragmenti. Septembra 1897 v zadnjem obupnem poizkusu skuša pridobiti Mahlerja, obišče ga v pisarni direktorja Opere. Ko postane jasno, da s postavitvijo Corregidorja vsaj v kratkem ne bo nič, se kolega iz mladosti silovito spreta, kar pomeni kapljo čez rob, ki Wolfa pahne v prepad, iz katerega ni izhoda. Wolf se v duševni zmedenosti sam predstavlja za direktorja Dvorne opere, ki bo neubogljivega dirigenta Mahlerja pognal čez prag. Osupli prijatelji ga 20. septembra odpeljejo v zasebno kliniko dr. Svetlina, kjer se bolezensko stanje počasi stabilizira. 24. januarja naslednje leto ga celo odpustijo; spremenjeni, apatični Wolf se odpravi na potovanje v Italijo, obišče tudi sestro v Celju in se na kratko sreča z materjo na železniški postaji v Velenju. Po povratku mu omogočijo bivanje ob jezeru Traun, kjer septembra 1898 poizkuša samomor. 4. oktobra ga hospitalizirajo na najboljšem oddelku Nižjeavstrijske državne umobolnice na Dunaju, sredstva za kritje stroškov oskrbe zbirajo v novo ustanovljenem Društvu Hugo Wolf, ki ga vodi Michael Haberlandt. Vse do smrti ga trikrat tedensko obiskuje Melanie Köchert, pogosto tudi ostali prijatelji, nekajkrat pridejo tudi bratje in sestre, spomladi 1901 ga obišče celo mati. Umre 22. februarja 1903.


Posmrtna slava in uspeh

Haberlandt poskrbi za Wolfovo posmrtno masko. Premoženje nesrečnega skladatelja, predvsem obleko in knjige, ocenijo na ubornih 1364 guldnov in 56 krajcarjev, ostane tudi 925 guldnov in 58 krajcarjev dolgov. Pogreb je na pustni torek 24. februarja. Slovesne maše zadušnice v votivni cerkvi na Ringu se udeležijo številni odličniki, kar publicista Karla Krausa vzpodbudi, da v svojem časopisu Die Fackel objavi satirični članek »Ali je mučenje v Avstriji odpravljeno?«.

Že nekaj tednov po smrti spomladi 1903 izide prvi del monumentalne monografije Ernsta Decseya. Tragična življenjska zgodba romantično vihravega umetnika javnost gane in zanimanje za njegovo delo raste. Samospevi postanejo redni repertoar koncertnih večerov. Wolf sam je od založbe Schott prejel vsega skupaj 86 mark honorarjev, slovenjgraška družina sedaj za avtorske pravice od založbe Peters prejme kar 260 000 mark! V letih 1902-1906 Corregidorja izvajajo na številnih avstrijskih in nemških odrih. Angleški muzikolog Ernest Newman v monografiji iz leta 1910 Wolfa nedvoumno postavi na čelo znamenitih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. Za popularnost Wolfovega skladateljskega opusa skrbijo Društva Huga Wolfa v Avstriji in Nemčiji, a tudi drugod po Evropi in celo v Ameriki in na Japonskem. Za eno osrednjih figur nemške glasbene ustvarjalnosti ga nereflektirano povzdignejo tudi v času nacionalsocializma, zato po drugi svetovni vojni zanimanje za Wolfa začasno upade.V neslutene višine na mednarodni glasbeni sceni ga zopet povzdigne znameniti interpret samospevov Dietrich Fischer-Dieskau. Po zaslugi ravnatelja Glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja končno od osemdesetih let dalje Wolfa primerno cenijo tudi v rojstnem Slovenj Gradcu in Sloveniji.


Ogled fotogalerije >>
O piškotkih      | © Mestna občina Slovenj Gradec 2011 • izdelava Madison systems d.o.o.