V slovenjgraškem starem mestnem jedru se je staršema Filipu in Katarini Wolf 13. marca 1860 rodil Hugo Wolf. Hugo je veljal za nadarjenega otroka s popolnim glasbenim posluhom, saj je znal igrati na klavir in violino. Prvo glasbeno znanje sta mu posredovala oče Filip in zasebni učitelj Sebastian Weixler. Wolfovi so imeli hišni orkester, v njem je Hugo igral drugo violino. V Slovenj Gradcu je obiskoval dvojezično štirirazredno osnovno šolo – to je bilo tudi edino šolanje, ki ga je dokončal. Kasneje se je vpisal na gimnazijo v Gradec, nato še na gimnaziji v Šentpavlu in Mariboru. Povsod je imel pri večini predmetov nezadostno oceno. Hugo je v Mariboru začel ustvarjati prve skladbe.

Leta 1875 se je Hugo vpisal na dunajski konservatorij, sprva mu je šlo kar dobro. Na konservatoriju se je spoprijateljil z Gustavom Mahlerjem, oba sta bila navdušena nad Wagnerjevo glasbo. Kasneje so Huga zaradi disciplinskega prekrška izključili s konservatorija. Leta 1877 so v Slovenj Gradcu nastali Hugovi prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov. Na sprehodu skozi Mislinjsko Dobravo pri Slovenj Gradcu je aprila 1877 nastal samospev Andenken (Spominek). Konec leta se je Hugo vrnil na Dunaj in se priključil kavarniškim krožkom v predmestnih bordelih, tam staknil sifilis, neozdravljivo bolezen, in ta ga je zaznamoval do konca življenja.

Vally Franck je bila Hugova prva velika ljubezen, ki pa je po treh letih zveze prekinila razmerje z njim. V tem času si je Hugo služil denar s poučevanjem igranja na klavir po hišah znancev. Leta 1882 je spoznal zakonca Köchert, zlasti Melanie je ostala njegova dobra prijateljica vse do smrti. Ko je bil Hugo star 23 let, je spoznal skladatelja Franza Liszta in pod njegovim vplivom začel skladati simfonično pesnitev Pentesileja.

Po priporočilih prijatelja Heinricha Köcherta je Hugo leta 1884 postal glasbeni kritik za časopis Wiener Salonblatt. V njem je nato tri leta in pol objavljal recenzije in kritike koncertnega, političnega in kulturnega dogajanja. Zaradi kritiških zapisov si je kaj kmalu pridobil vzdevek ‘Divji volk’ (Der wilde Wolf). Pisanje je opustil leta 1887. V istem letu je dokončal Italijansko serenado za godalni kvartet in cikel samospevov na poezijo Johanna Eichendorffa.

Med letoma 1888 in 1891 je bil Hugo najbolj ustvarjalen in produktiven. V tem času je v podeželski hiši v Perchtoldsdorfu uglasbil največ samospevov na predloge nemškega pesnika Eduarda Mörikeja. Izvajal je javne koncertne večere in imel glasbene turneje po Nemčiji. Leta 1889 so nastale prve pesmi iz Goethejevega cikla, zatem je ustvaril samospeve iz ciklov Španske in Italijanske pesmarice. Notne izdaje ciklusov samospevov so Hugu omogočile prodor v širšo glasbeno javnost. 

Od leta 1891 do leta 1895 Hugu ni uspelo uglasbiti niti enega samospeva. Razlog je bil povezan z napredovanjem njegove neozdravljive bolezni. Glasbeni navdušenec Heinrich Potpeschnigg je zelo podpiral Huga, leta 1890 je organiziral celo prvi Wolfov koncert v Gradcu. Dober Hugov prijatelj in mecen Hugo Faißt je postal navdušen interpret Wolfovih samospevov. Leta 1898 je ustanovil Društvo Hugo Wolf v Stuttgartu. Leta 1894 je Hugo v Darmstadtu spoznal mezzosopranistko Friedo Zerny in z njo nato nekaj časa izvajal glasbene turneje. Leta 1893 je Hugo zadnjič obiskal svoj rojstni kraj Slovenj Gradec.

Hugo je ves čas želel postati slaven operni skladatelj. Dramsko delo po španski noveli Trirogeljnik je napisala Rosa Mayreder, Hugo pa je komponiral opero, kasneje preimenovano v Corregidor. Na začetku dunajska Državna opera ni hotela izvesti Wolfove opere. Premiero je ta doživela šele 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu. Istega leta se je Hugo vselil v svoje prvo lastno stanovanje na Dunaju, kjer je imel delovno sobo in Bösendorferjev klavir. Avgusta 1896 je zdravnik pri Hugu odkril znamenje paralize.

Leta 1897 je Hugo napisal tri zadnje samospeve na sonete renesančnega umetnika Michelangela. Pesem ‘Alles endet, was entstehet’ (Vse mine, kar postane) je pretresljivi memento mrvaškega zbora, ki odmeva vse globlje v brezno Wolfove bolezni. Njegov prijatelj Gustav Mahler je postal direktor Državne opere, zato si je Hugo obetal, da bodo njegovo opero le umestili na spored. Gustav je zavrnil izvedbo Corregidorja, in prijatelja sta se hudo sprla. Kasneje je Hugo doživel duševni zlom. Prijatelji so ga odpeljali v zasebno kliniko. Leta 1898 je poizkušal Hugo narediti samomor ob jezeru Traun. Nato je bil hospitaliziran na oddelku Nižjeavstrijske državne umobolnice. Hugo je 22. februarja 1903 umrl, pokopan je na dunajskem centralnem pokopališču.

Nekaj tednov po smrti je izšel prvi del monografije o življenju in delu Huga Wolfa, ki ga je napisal muzikolog Ernst Decsey. Javnost je tragična življenjska zgodba umetnika ganila, in samospevi so postali redni repertoar koncertnih večerov. Med letoma 1902 in 1906 so opero Corregidor izvajali na številnih avstrijskih in nemških odrih. Hugo Wolf je postal znameniti skladatelj samospevov, Društva Huga Wolfa v Avstriji, Nemčiji in v Slovenj Gradcu pa skrbijo za popularnost Wolfovega skladateljskega opusa.